Nakit iz žice
Erasmus+ 2025-1-SI01-KA121-ADU-000333151, Skupinska mobilnost v izobraževanju odraslih
Tečaj: Izdelava nakita iz žice
Trajanje: 15. 3. do 20. 3. 2026
1. dan, 15. 3. 2026 - Ko se srečajo radovednost, žica in malo makedonskega šarma
Radovednost, nova poznanstva in tisti prijeten občutek, ko veš, da je pred tabo teden poln zgodb – tako se je začel naš prvi dan mobilnosti v Skopju. Skupina učečih se starejših udeleženk ljudskih univerz, članic ZISS, se je zbrala s skupnimi cilji: učiti se, raziskovati in skupaj doživeti nekaj novega.
Ta teden bomo naše prste zaposlile na tečaju izdelave nakita iz žice. Z malo potrpežljivosti, nekaj spretnosti in kančkom ustvarjalnosti bomo iz preproste žice poskušale ustvariti unikaten nakit. A najdragocenejše, kar bomo odnesle domov, verjetno ne bo nakit, temveč nova spretnost, občutek ponosa ob lastnih izdelkih in kup lepih skupnih spominov.
Za odličen začetek tečaja je poskrbela naša gostiteljica Biljana, ki nas je prijetno presenetila, ko nas je nagovorila v odlični slovenščini. Kaj je to, če ne najlepši primer vseživljenjskega učenja – prav tistega, kar je tudi bistvo naše mobilnosti.
Ko smo spoznale program, smo se odpravile na voden ogled Skopja. Mesto nas je takoj prevzelo s svojo živahnostjo, zgodovino in zgodbami, ki jih skriva skoraj vsak kotiček.
Skopje pa nam je že prvi dan pokazalo svojo zelo živahno trgovsko plat. Med vodenim ogledom nas je ustavil prodajalec usnjenih izdelkov, ki je imel očitno dobro premišljeno prodajno strategijo. Z velikim navdušenjem nam je razlagal o svojih jaknah in nas skušal prepričati, da je eno prav posebno jakno izdelal prav za našo znano pevko.
Se vam ne zdi, da je gospod preprosto uporabil malo makedonskega šarma in veliko prodajalske iznajdljivosti?
Že v prvem blogu pa ne moremo mimo še ene stvari, ki nas je prvi dan popolnoma navdušila – makedonske kuhinje. Na kosilu smo hitro ugotovile, da tukaj hrana ni le obrok, ampak pravo doživetje. Polni okusi, omamne dišave in toplo gostoljubje so poskrbeli, da je bila miza polna dobre volje.
A naš dan se s tem še zdaleč ni končal. Že danes zvečer so bili v glavni vlogi naši prsti – tokrat ne zaradi žice, temveč zato, da so poskrbeli za sprostitev.
Kaj menite – kaj smo počele?
Svoje ideje napišite v komentar. Odgovor pa razkrijemo v naslednjem blogu.
2. dan, 16. 3. 2026 - Ko žica postane učitelj potrpežljivosti
Se še spomnite včerajšnje uganke? Spraševali smo vas, kaj so počeli naši prsti zvečer po prvem dnevu v Skopju.
Odgovor je: privoščili smo jim refleksno masažo dlani.
In danes lahko povemo, da je bila to ena najboljših odločitev! Naši prsti so očitno že slutili, da jih čaka resen ustvarjalni izziv.
Drugi dan mobilnosti se je začel ustvarjalno – in precej zavzeto. Dopoldne nas je skozi prve korake ovijanja žice vodila naša mentorica Elena, učiteljica z več kot desetletjem izkušenj v vodenju delavnic različnih ustvarjalnih tehnik, kot so filigran, wire wrapping in druge sorodne tehnike.
Za mnoge izmed nas je bil to prvi pravi stik s tehniko ovijanja žice. Na prvi pogled preprosta kovinska nit se je hitro izkazala za pravo učiteljico potrpežljivosti. Poskusile smo ovijati z različnimi debelinami žice in hitro ugotovile, da vsaka zahteva nekoliko drugačen pristop, občutek v prstih in – predvsem – mirno roko.
Po kosilu nas je mentorica prijetno presenetila z nekoliko zahtevnejšo nalogo. Čakala nas je izdelava bolj zapletenih vzorcev in oblikovanje žice v kompleksnejše strukture. Takrat smo še posebej cenile včerajšnjo večerno masažo – naši prsti so danes res morali delovati v 100-odstotni pripravljenosti.
Čeprav je bilo delo zahtevnejše, smo hitro ugotovile, da prav izzivi prinesejo največ zadovoljstva.
Pozno popoldne pa smo Skopje doživele še z druge, zelo živahne plati. Obiskale smo odlično založeno mestno tržnico, kjer barv, vonjev in živahnega dogajanja res ne manjka. Med stojnicami z zelenjavo, začimbami in domačimi izdelki smo našle tudi nekaj, kar nas je takoj navdušilo – mehke, pisane klobčiče volne.
Seveda jih nismo kupile kar tako.
In tukaj je nova uganka za vas:
Kupile smo nekaj mehkega, pisanega in toplega.
Iz tega materiala lahko nastanejo šali, kape … ali pa nekaj precej manjšega, bolj igrivega in prav pomladnega.
Kaj mislite, kaj smo zvečer ustvarjale iz volne?
Namig:
Ni nakit, ni oblačilo – je pa majhno, mehko in pogosto povezano z velikonočnim časom.
Svoje ideje napišite v komentar.
Odgovor – in fotografije naših večernih izdelkov – razkrijemo v naslednjem blogu.
3. dan, 17. 3. 2026 - Dan, ko so ideje dobile obliko
Se še spomnite naše včerajšnje uganke? Namigovali smo na nekaj mehkega in pisanega. Odgovor je: izdelovale smo volnene piščančke 🐥
In ja – bili so točno takšni, kot si jih predstavljate: simpatični in unikatni. Ob tem smo se pošteno nasmejale, saj so nekateri dobili prav poseben “značaj”. Očitno ustvarjalnost pri nas res nima meja.
Tretje dopoldne pa smo hitro zavihale rokave in se lotile izdelave prvega kosa nakita – uhanov. In tukaj se je začelo zares.
Ko enkrat vidiš prvi končni izdelek v svojih rokah, dobi vse skupaj čisto nov pomen. Nekatere udeleženke so povedale, da je bil dan izjemno produktiven, predvsem pa motivacijski. Prav ta prvi uspeh jim je dal zagon za nadaljnje delo – tisti občutek “to pa zmorem”, ki je neprecenljiv.
Seveda pa ni šlo brez izzivov. Tehniko počasi usvajamo, ampak roko na srce – prakse nam še manjka. Žica še vedno kdaj uide po svoje, prijemi niso vedno takšni, kot bi si želele, ampak napredek je več kot očiten.
Pri tem ima ogromno vlogo naša mentorica, ki nas ves čas sproti usmerja in opozarja na ključne podrobnosti. Pokaže nam boljše prijeme, nas ustavi ravno pravi trenutek in nam pomaga razumeti, zakaj nekaj ne steče tako, kot bi si želele. In prav te majhne korekcije delajo veliko razliko.
Poleg uhanov smo začele tudi z izdelavo obeska za ogrlico, kar pomeni, da že počasi sestavljamo celoto. Korak za korakom – in kos za kosom.
Popoldne smo tempo nekoliko umirile in se prepustile utripu mesta. Sprehod po skopskih ulicah, obvezni postanki v slaščičarnah in tisti prijetni pogovori, ki nastanejo čisto spontano – to so trenutki, ki mobilnosti dodajo posebno vrednost.
Večer pa je prinesel še eno zanimivo izkušnjo. Ena izmed udeleženk je za nas pripravila posebno delavnico.
In tukaj je nova uganka za vas:
Gre za pristop, kjer besede niso glavne.
Namesto njih govorijo črte, oblike in občutki.
Včasih nastane nekaj povsem preprostega,
a pove več, kot bi lahko povedali z dolgim pogovorom.
Kaj mislite, kaj smo počele?
Svoje ideje napišite v komentar – odgovor razkrijemo v naslednjem blogu 😉
Za zaključek lahko rečemo, da mobilnost ne le izpolnjuje pričakovanja, ampak jih tiho in vztrajno presega – v majhnih trenutkih, ki največ štejejo. Eden takšnih se je zgodil ob preprostem telefonskem klicu domov, ko je na drugi strani zazvenel stavek: »Že po glasu slišim, da se imaš zelo lepo.«
In včasih je prav to – iskren ton glasu – najlepši dokaz, da smo točno tam, kjer moramo biti.
4. dan, 18. 3. 2026 - Ko ustvarjalnost postane most med generacijami
.jpg)
.jpg)
5. dan, 19. 3. 2026 - Ko pravila popustijo in domišljija dobi krila
6. dan, 20. 3. 2026
Ko počasi zapiramo poglavje naše mobilnosti v Skopju, s sabo odnašamo veliko več kot le spomine — odnašamo izkušnje, nova spoznanja in delčke drug drugega.
Naša udeleženka Franja je to izkušnjo ubesedila na način, ki ga sami težko presežemo, zato za zaključek delimo njen zapis.
ARS LONGA, VITA BREVIS – FRAGMENTI O SMISLU USTVARJANJA
(UMETNOST JE DOLGA, ŽIVLJENJE JE KRATKO) – HIPOKRAT
V teh nekaj besedah se skriva preprosta resnica o ustvarjanju. Ustvarjanje ni le delo ali spretnost, je način, kako človek pusti sled svoje notranjosti v svetu. Vsak, ki ustvarja, pa naj bo to pisanje, slikanje, ročna dela, glasba, pozna poseben trenutek: ko se iz ideje rodi nekaj otipljivega, dragocenega – občutek, da si nekaj oblikoval. Ta občutek ni enak kot pri vsakdanjem delu.
Umetniško ustvarjanje nosi v sebi nekaj žlahtnega. Je dialog s samim seboj, prostor, kjer se misli, čustva in domišljija srečajo ter dobijo svojo obliko.
V procesu ustvarjanja ne nastaja samo izdelek– nastaja tudi notranja izkušnja ustvarjalca.
Zato umetnost ni rezervirana le za velike mojstre. Umetnost živi povsod, kjer človek ustvari nekaj iz svoje notranjosti. V tem je njen čar. Ustvarjanje nas spomni, da lahko iz sebe vedno znova nekaj »rodimo«. Da lahko iz misli nastane oblika, iz občutka barva, iz tišine beseda. Ko ustvarjamo, ne bogatimo le sebe, ampak tudi svet okrog nas.
Morda prav zato umetnost ostaja »dolga«. Ne zato, ker bi trajala večno, temveč zato, ker se vedno znova rojeva – v novih ljudeh, v novih rokah in novih mislih. Vsakič, ko nekaj ustvarimo, se ta dolga zgodba umetnosti za trenutek nadaljuje tudi skozi nas.
Umetniško ustvarjanje ima posebno moč: poveže notranji svet z zunanjim. Morda prav zato ustvarjamo. Ne zato, da bi ustvarili popolnost, ampak da nekaj iz naše notranjosti dobi obliko. Ustvarjanje ni poskus nesmrtnosti, je vaja v preseganju lastne omejenosti.
Vsaka generacija mora izumiti svoj jezik, ker se svet nenehno izmika starim oblikam. Umetnost ni stabilna dediščina, je stalni proces mutacije.
»Ars longa, vita brevis«. V tem kratkem latinskem stavku se skriva dialektika: življenje se konča, umetnost pa ostaja odprta. Umetnost je dolga, ker se nikoli ne konča tam, kjer je bila ustvarjena.
Franja K.
Udeleženke:
